Komentarji investitorja-projektanta
NOV KOMENTAR november 2010
Ob odločitvi za gradnjo hiše se poleg vseh odprtih vprašanj pojavilo še eno, s katerim večina investitorjev nima težav: ali projektiranje zaupati nekomu drugemu, ali se ga lotiti sam. Sprejela sva odločitev, da projekt izdelava sama. Pravzaprav ga je izdelala Jasna, sam pa sem opravljal bolj konzultantsko funkcijo. S tem sva zavestno sprejela tudi vse zadrege, ki gredo vštric. Želje in zahteve uporabnika in projektantska praksa se tako ne soočajo na organiziranih sestankih, ampak v eni glavi ves čas.
Odločitev za nizkoenergijsko hišo oziroma pasivno hišo je sledila ljudski modrosti, ki pravi: nimam toliko, da bi lahko gradil poceni in potratno.
Odločitvi, da smo se na lestvici nizkoenergijska hiša – dobra nizkoenergijska hiša ali pasivna hiša, odločili za slednjo, so botrovala naslednja dejstva:
- vgradnja prezračevanja z rekuperacijo je nujno zaradi sodobnega načina gradnje – objekt je zrakotesen in ne omogoča dovolj izmenjave zraka, kvaliteta zraka je boljša, prezračevanje prek oken prinaša prevelike izgube, zaradi česar bi imel objekt še enkrat večjo porabo energije za ogrevanje kljub debelini toplotne izolacije v fasadnem pasu.
Tehtanje med dodatnim vložkom, ki ga zahteva več toplotne izolacije, okna z boljšo toplotno prehodnostjo na eni in kvaliteto bivanja, subvencijami Eko sklada in ekonomičnostjo obratovanja v življenjski dobi objekta, na drugi strani, je prevesilo odločitev v prid pasivni hiši.
Naslednja odločitev, ki jo je bilo potrebno sprejeti je bil način gradnje – ali masivna gradnja z opeko ali lesena gradnja?
Na en strani navidez cenejša masivna gradnja, s svojimi časovnimi in organizacijskimi omejitvami, na drugi strani hitrejša, čistejša lesena gradnja. Če slednji dodamo še manjšo porabo energije za vgrajene materiale, naravne materiale, ki so v teh krajih doma, bolj zdravo bivalno okolje in zagotovilo izvajalca, da gradnja ne bo nič dražja(?), je bila odločitev v prid leseni gradnji hitro sprejeta.
Da bi lahko racionalno izpolnili dva zastavljena cilja (pasivna in finančno racionalna lesena gradnja) je bilo potrebno že od zasnove objekta upoštevati nekatere zakonitosti, ki so povezane z mikro lokacijski pogoji:
· oblika zgradbe (čim manjši oblikovni faktor – čim manjši zunanji ovoj stavbe, idealno je krogla, nato kocka, kvader, L hiša, T hiša….čim manj konzol…)
· orientiranost (daljša stranica proti J, krajše na V in Z, na S le servisni prostori in čim manj odprtin)
· senčenje (na J s horizontalnim senčenjem – pozimi je sonce nizko, kar pomeni veliko toplotnih dobitkov, poleti je sonce visoko in ne sme biti pregrevanja), V in Z – nizko sonce in zato vertikalno senčenje.
Objekt je pravokoten s simetrično dvokapnico, brez balkonov, zato brez toplotnih mostov, ali pa z njihovo preprečitvijo povezanih dragih izvedb... Želeli smo ustvariti povezavo bivalnih prostorov z vrtom. Zasteklitev v pritličju je izvedena po celotni južni steni bivalnega prostora. Ker je obrnjen na jug, je bilo potrebno preudarno izvesti senčenje. Ustvarili smo previs v globini 1,8 m, v predelu celotnih bivalnih površin v dolžini 7'6 m. Z modelom osončenja smo ugotovili, da od 10. aprila do 3. septembra sonce ne posije v bivalne prostore, medtem ko pozimi, ko je sončna energija dobrodošla, v bivalne prostore sonce sije prek celega dne.
Ogrevanje da – ne?
Ali ogrevanje sploh potrebujemo? Objekt je pasiven in bi se lahko pravzaprav ogreval le s prezračevalnim sistemom, za kar je potreben večji pretok zraka. Zaradi bojazni, da se intenzivno prezračevanje občuti in sliši in deloma zaradi lokalne klime, ki ima svoje zimske ekstreme, smo se odločili, da vir ogrevanja vgradimo.
Kakšen način ogrevanja vgraditi?
Les je gorivo, ki ga je v teh krajih v izobilju, lokalne ponudbe sekancev, peletov, itd.. še ni, vendar smo prepričani, da se bo to kmalu spremenilo. Vendar dejstva govorijo da sekanci ne pridejo v poštev, ker imajo peči za tako zasnovo hiše enostavno preveliko moč. Primerna bi bila peč na pelete.
Toplotna črpalka – zemlja-voda ne gre, ker je skalnat teren, voda-voda predrage (pregloboke) vrtine, zrak-voda (pomisleki zaradi temperaturnih viškov pozimi – toplotne črpalke zrak-voda imajo le do neke temperature ekonomično delovanje, prevelika poraba elektrike, pohlajanje zraka poleti?)…Pomisleki glede slednje so bili skozi razgovore in konzultacije odpravljeni, tako da smo izbrali kot vir ogrevanja toplotno črpalko zrak-voda.
Kaj pa sončni kolektorji?
Objekt ima idealno lego – sleme strehe je za 7˚ izmaknjeno iz smeri V-Z, streha ima velik naklon. Poleg tega je na lokaciji veliko sončnih dni.
Sanitarna voda bi se lahko grela preko sprejemnikov sončne energije, a ker imamo toplotno črpalko, s pomočjo katere se greje voda, bi po oceni šele v 10ih letih dobili povrnjeno investicijo. Odločitev da ali ne ostaja odprta. Istalacijsko bomo objekt pripravili, na možnost naknadne vgradnje.
Fotovoltaika?
Z njo postane hiša glede oskrbe z energijo samozadostna. Zaenkrat je to predraga investicija. Ideja opuščena.
DNEVNIK GRADNJE
Pričetek gradnje!
Izkopi, izkopi, izkopi…
Ko smo pričeli z izkopi smo ugotovili, da je teren še precej bolj skalnat, kot smo pričakovali. Namesto izkopa, ki naj bi bil končan v enem tednu, se je ta razvlekel v tri tedne, pa še ni popolnoma končan. Imamo srečo, da je na bagru Lojze, strojnik iz podjetja Hosta d.o.o., ki izvaja zemeljska dela z jekleno potrpežljivostjo in neverjetno natančnostjo.
Prva sprememba:
Prvotno smo predvideli, da bo temeljenje pasovno. Če je izkop enostaven, je to morda res cenejše, vendar se je kmalu izkazalo, da nam vsak cm plitvejše zasnovan objekt prihrani kar nekaj strojnih ur izkopa (in živcev vseh sosedov), enostavnejše opaženje, armatura. Ker je tlorisna površina relativno majhna, bo temeljna plošča ugodnejša rešitev.
Sprejeta je odločitev za temeljno ploščo, kar je za pasivni objekt z energijskega vidika precej boljše. Toplotna izolacija poteka neprekinjeno okoli celotnega objekta.
Sta pa s tem povezani dve težavi:
- v premeru potresa se objekt ugodno odziva, saj ni strižnih sil, a pri zelo hudem potresu se lahko zapelje po toplotni izolaciji, pride do pretrga inštalacij,
- kanalizacija je speljana pod temeljno ploščo, tako, da se je kasneje ne da spreminjati oziroma menjati…
Skupaj s statikom – Vojkom Pirjevcem, smo se dogovorili, da preprečimo morebitni pomik objekta s sidri, ki naj bi bili izvedeni tako, da bi na nekaj mestih iz plošče pustili armaturo, ki bi predirala toplotno izolacijo in bi jo kot sidra vbetonirali v skalne poči.
Sobota 12.9.2009
Danes je naokoli mesec od začetka pripravljalnih del. Kljub temu, da je faza izkopov trajala celih dvajset delovnih dni, se nam zdi, da je mesec hitro minil.
Matjaž (direktor podjetja Hosta in Cvet d.o.o.), mi je poslal kratko statistiko del, ki so jih opravili njegovi fantje. Kljub temu, da je zemljišče na prvi pogled izgledalo skoraj ravno, je bilo zato, da smo zbrisali besedico »skoraj«, še vedno potrebnih 92 strojnih ur »štemanja«, 86 strojnih ur premetavanja, planiranja, nakladanja in odvoz približno 600 m3 odvečnega materiala. Vse skupaj približno 230 ur dela z gradbeno mehanizacijo. Obseg dela je presenetil vse, vključno z Matjažem, za katerega bi težko rekel, da je brez izkušenj.
Če je kaj nepredvidljivega pri gradnji enodružinske hiše, so to prav gotovo zemeljska dela. Izvedba geomehanskih preiskav je zaradi omejenega obsega del, praviloma predraga. Izvaja se jo tam, kjer se predvideva specifične, zahtevnejše pogoje temeljenja. V našem primeru presenečenje lahko predstavlja predvsem razmerje med zemljino in kamenino, ki je bilo tokrat krepko v prid slednje. Ne glede na vse, smo prepričani, da je prav, da smo vztrajali in izravnali zemljišče v celoti. Prepričani smo, da nam kljub nekoliko dražji izvedbi, ne bo nikoli žal. Tudi zato, ker je delo res opravljeno natančno in brez kakršnekoli »kolateralne« škode. Še enkrat kapo dol strojniku in sodelavcem.
Edini kompromis (spremembo načina temeljenja ne štejemo v to rubriko) je ta, da smo objekt dvignili za 14 cm. To nam, brez bistvenih sprememb, še vedno dopušča zasnova zunanje ureditve. Nekoliko se bo povečal naklon dovoza.
Med tem, ko je Lojze zaključeval svoja dela s pripravo prostora za rezervoar deževnice, so se na podložni beton zložile naložbe, ki so predvidene pod temeljno ploščo: toplotna in hidro izolacija, ter nanjo opaž za temeljno ploščo. Ta opravila morajo biti izvedena natančno in pazljivo. Še posebej namestitev opaža na hidro izolacijo, saj ta opravlja svojo funkcijo le, če je nepoškodovana. Marko je omenil, da se pod opaž, ki se namešča na hidroizolacijo položi trakove filca, vendar tega nis(m)o izvedli. Najbrž je ocenil, da opaž nima takšne teže, da bi lahko poškodoval izolacijo, ali pa zaupa svojim fantom pri pazljivosti izvedbe.
Potrebna pazjlivost je tudi pri polaganju armaturnih mrež, ki nalegajo na zgornjo plast toplotne izolacije, na katero je položena PVC folija. Le ta preprečuje vtekanje cementnega mleka v plasti toplotne izolacije, kar lahko bistveno poslabša izolativno sposobnost. Distančniki, na katere je nameščena armatura morajo biti taki, da prenesejo točkovne obtežbe, brez prediranja spodnjih plasti.
Ko smo pred zalivanjem plošče, skupaj z Vojkom pregledali nameščeno armaturo ni imel nobenih pripomb, zato verjamem, da so delo opravili tako kot je treba. Odstranili smo samo nekaj odvečnih armaturnih palic za protipotresna sidra. Očitno tudi pri armaturi ne velja vedno pravilo »od viška ne boli glava...«
Zalivanje temeljne plošče, oziroma vgrajevanje 22 m3 betona, je končano v uri in pol. Prehitro za filmsko sekvenco…. in Marka (glavnega izvajalca del op.a.), ki je ujel šele zaključek.
Nekdanjega betoniranja temeljnih plošč, ko so brneli štirje, tudi pet mešalcev in je pri delu, ki je včasih trajalo ves dan, sodelovalo tudi 20 ljudi, ni nič več. Da je nekaj od tradicije vendarle ostalo, smo za manjši »likof« vseeno poskrbeli. Izvedena temeljna plošča je gradbena faza, ki se jo spodobi zaliti. Pomembno pa je tudi zalivanje betona po vgradnji. Vojko temu strokovno reče negovanje. Kljub temu, da so vremenski pogoji za sušenje betona optimalni, je potrebno izdatno vlaženje. Z neustreznim negovanjem, se lahko karakteristike vgrajenega betona drastično poslabšajo.
Prav veliko časa za praznovanje ni. Asmir, Josif in Zudija so po napornem delu utrujeni, jutri je nov delovni dan, ko sledi nadaljevanje opaženja temeljnega parapetnega zidu, nameščanje armature in izolacije v opaže ter točno po mesecu dni od pričetka del, zaključek betoniranja.
Upamo, da so vsi instalacijski razvodi na svojih mestih in vertikale izvedene pravilno. In predvsem, da nismo na kaj pozabili………
14.9.2009
Parapetni zid se je premazal s hladnim bitumenskim premazom (ibitol premaz). Pozidala se je stena med dnevno sobo in jedilnico. To je edina zidana stena v objektu. Zanjo somo se odločili zaradi akumulacije toplote in zaradi nosilnosti - nanjo nalega jeklena konstrukcija, ki je potrebna zaradi konzole nad teraso v pritličju. Odprtina v steni bo niša, ki bo dostopna le iz jedilnice.
16.9.2009
Začelo se je izvajati hidroizolacijo parapetnega zidu. Hidroizolacijo je bilo potrebno izvesti na tri različne materiale - na spodnjo horizontalno hidroizolacijo, na betonski parapet s hladnim bitumenskim premazom in na toplotno izolacijo - ekstrudiran polistiren. Na spodnjo hidroizolacijo se je dalo hidroizolacijo lepiti, na beton pa ne. Zato je bilo potrebno hidroizolacijo še dodatno greti. Pri tem je bilo potrebno paziti, da se ekstrudiran polistiren ne uniči. Da se hidroizolacija ne bi poškodovala - pretrgala, se je v ostre kote, kjer se hidroizolacija prevesi iz horizontalne v vertikalno ploskev, ustavilo tipske trikotne letve iz ekastrudiranega polistirena.
17.9.2009
Dokončala se je hidroizolacija parapetnega zidu in začela se je polagati prva plast toplotne izolacije parapetnega zidu (12 cm ekstrudiranega polistirena).
18.9.2009
Parapetni zid se je obložilo s prvo plastjo toplotne izolacije (12 cm ekstrudiranega polistirena).
22.09.2009
V zadnjem tednu, ko gradbišče navidez miruje, se aktivnosti odvijajo na vzporednih, kameri prikritih področjih dela.
Kot prvo, kolateralna škoda, o kateri smo govorili, da je pri izkopih ni bilo, se je manifestirala v obliki nadomestne vrtne gredice. Pospešeno se gradi, da se ne zamudi jesenskega setvenega ciklusa. Več kot sprejemljivo nadomestilo, v zameno za zemljišče za gradnjo.
V tem času smo obredli kar nekaj ponudnikov instalacijskih in obrtnih del. Jesen, ki je čas sejemske dejavnosti, je za to primerna, saj se v takem okolju lažje pogovarjaš o novostih in nenazadnje tudi popustih in drugih ugodnostih. Ta opravila bodo sicer sledila v naslednjem ciklu gradnje, vendar je usklajevanje z zidarskimi in tesarskimi mojstri precej lažje, če je proizvod, proizvajalec in izvajalec instalacijskih, obrtnih in drugih zaključnih del, določen v naprej.
Res je, da si glavna opravila pri gradnji hiše sledijo po neki stavbarski logiki, ki je nespremenjena že nekaj časa. Vendarle je tok novih spoznanj, tehnologij, produktov, tako hiter, da se že od faze projektiranja, do začetka gradnje, zgodi kaj novega.
Zato ima dobro usklajena izvedbena projektna dokumentacija svojo vrednost, ki jo investitorji žal ne razumejo ( in sprejemajo) vedno. Odločitev, da je to nepotreben strošek, je z »vseznalskim« mojstrom in stricem, ki je itak gradbenik in »se spozna«, toliko lažje sprejeti. Ko nastopijo težave (in težave vedno nastopijo), se sprejemajo slabe kompromisne rešitve, podaljšujejo roki izvedbe in na koncu večajo stroški.
Da ne bo nesporazuma – ZKP – je vedno dobrodošla, vendar je projektna dokumentacija s popisom del, tisti vzvod, s katerim se lahko učinkovito nadzoruje potek gradnje in tok finančnih sredstev. In da ne bo pomote, tudi zanjo velja, da koristi lahko samo če je kvalitetna.
Ne glede na zgornje besede, PZI zunanje ureditve, še ni izdelan v celoti, kar je izključna krivda pisca teh besed (kovačeva kobila). Prepričan sem, da je za ta opravila še dovolj časa. Glede na to da smo objekt dvignili za nekaj centimetrov, pa je to pravzaprav racionalneje, saj dokumentacije ne bo potrebno popravljati. Usklajeni so priključni razvodi in tista instalacija, ki je vezana na prehod skozi temeljno ploščo. Ko bo v naslednjih dneh položena še zadnja plast toplotne izolacije okrog parapetnega zidu, bo objekt obsut do nivoja končne ureditve. Hidroizolacija in toplotna izolacija sta relativno krhka gradbena elementa in smiselno jih je čim manj izpostavljati možnim fizičnim stikom. Hkrati so pripravljena tla, za namestitev gradbenih odrov. Pa še en razlog za to opravilo je: Matjaž Hosta bo odpeljal bager in smiselno je izkoristiti zadnje strojne ure.
Zdi se, da je pri elementih toplotne izolacije in njihovem stikovanju oziroma tesnjenju veliko inovativnih možnosti že izčrpanih. Na tržišču se dobi elemente kvadraste oblike, na preklop, z utori, ki preprečujejo linijske prehode zraka. Pri nas je izvedena izolacija pod temeljno ploščo na preklop, ob parapetnem zidu pa brez, vendar v več plasteh. Izvajalci zagotavljajo, da se z natančno vgradnjo toplotne izolacije v več plasteh in z zamikom, linijske prehode prekine.
Prepričani smo, da je na tem področju še možno pričakovati izboljšave izdelkov na trgu. Predvsem zato, ker je poudarek na izolaciji vedno večji.
V peščeni zasip bo položen še sistem drenažnih cevi. Pri zadevah, ki so povezane z vodo in posledično z vlago smo previdni in težje sprejmemo odločitev, s katero kakšno reč ukinemo. V vseh kataloških prerezih temeljenja je prikazana tudi drenažna cev in izvajalec pravi, da je s tem povezanih zelo malo stroškov v tej fazi, lahko pa nam to prihrani marsikakšno zadrego kasneje (zdi se mi, da to tako ali tako velja za vse stvari).
Drenažo bomo kljub pomislekom o smiselnosti (dobro prepustna tla, brez nevarnosti zaledne in talne vode) vgradili.
Za vse tiste, ki se sprašujejo, kaj je razen zidarskih opažev sploh lesenega pri tej gradnji, spodbudna novica. Tesar Martin Kregar je pričel z razrezom in obdelavo lesa za nosilno skeletno konstrukcijo. Na podlagi načrta sami pripravijo »tesarsko noto«, to je tabelaričen zapis o posameznem elementu lesa, ki jo vnesejo v računalnik. Ta krmili stroj, ki posamezen element obdela v enem obdelovalnem postopku in kot tak je že pripravljen za vgradnjo. Na prvi pogled se vse zdi preprosto, vendar se za tem skriva skoraj stoletna družinska tesarska tradicija.
Res je, da objekt v konstrukcijskem smislu, ne predstavlja posebnega izziva, pa vendar smo do končnega cilja porabili kar nekaj konzultantskih ur projektantov arhitekture in konstrukcije, glavnega izvajalca in tesarja. Zaradi konzolno zasnovanega dela nadstropja, bo del konstrukcije sestavljalo tudi nekaj jeklenih stebrov in nosilcev. Da smo zagotovili primerno ležišče za enega od njih, se sredi bivalnega prostora dviga opečnati zid, ki hkrati (vsaj simbolno) zagotavlja nekaj akumulacijskega volumna za skladiščenje toplote, ki jo je v starih hišah zagotavljala masivna peč, postavljena v središčno lego hiše. V tem času smo z Markom opravili tudi revizijo terminskega plana. Ugotovili smo, da je skrajni čas tudi za dobavo in pripravo fasadnega lesa. Kot je razvidno iz načrtov uvodnih komentarjev, hiša v fasadnem pasu »posnema« arhetipsko zasnovo bivališča: pritličje, oziroma baza je grajena iz trdnejših, stabilnejših materialov, ki se pri leseni gradnji manifestirajo z zaključnim slojem, ki daje vtis zidanega, nadstropni del, ki je odmaknjen od neposrednega stika z zemeljsko podlago in posledično vlago, bo izveden kot macesnov opaž.
Zdi se, da je izvedba fasad v lesu trendovska stvar. Če pogledamo z drugega zornega kota pa ugotovimo, da ima praktično vsaka slovenska »individualka« lesene fasadne elemente. Les je ves čas prisoten. Samo od opaža na pero in utor, zaščitenega z »oreh 4« se dolgo časa ni nič spremenilo.
V zavesti uporabnikov zaradi tovrstnih izkušenj, prevladuje prepričanje, da je les material, ki ga je potrebno neprestano vzdrževati, najbolje kar z vsemi zaščitnimi sredstvi, ki jih trg ponuja. To pa je zamudno in drago.
Odločitev je dokončna. Nadstropni del fasade bo izveden kot macesnov opaž in vgrajen bo tako, da naknadno vzdrževanje ne bo potrebno. Gospodar kmetije na Jezerskem, od kjer bo najverjetneje les, pravi, da mora zdržati več kot 50 let. S sosedom je padla stava za 30 let – brez vzdrževanja. Zavedamo se, da bo les pod vplivom UV žarkov in drugih atmosferskih vplivov v nekaj letih dobil sivo svilnato patino. To je v barvni študiji upoštevano in usklajeno z ostalimi fasadnimi elementi in v tem ne vidimo težav.
Odločitev da vgradimo slovenski macesen, ne pa sibirskega, je posledica resnih razprav in razmišljanj. Pravi eksperti smo postali, ob sprejemanju te odločitve. Bistvo lahko strnemo v nekaj stavkih. Alpski (recimo mu slovenski) macesen je bolj grčav, struktura lesnih vlaken pa je bolj krhka, kar pomeni, da se trske drobijo v manjše dele. Po drugi strani je sibirski (recimo mu ruski) bolj monolitnega izgleda in z manj grčami, rast je bolj stabilna, struktura lesnih vlaken pa je bolj elastična, kar pomeni, da se težje cepi v trske. Slednje ima uporabni pomen, če je les namenjen pohodni funkciji, na fasadi, ki nima neposrednega stika z roko, pa po našem prepričanju ne. Upoštevati je potrebno, da je primerjava narejena med kvalitetnima vrstama lesa, kar je pogosto vzrok napačnega razumevanja, saj je na našem trgu dostopen ruski macesen praviloma vedno najboljše kvalitete, slovenski pa se deli v različne kvalitetne razrede, ki jih med seboj ni mogoče primerjati. Ker nas izgled lesa z vsemi svojimi naravnimi motnjami, ki jih predstavljajo grče, ne moti, ravno nasprotno, zdi se nam pomemben dekorativni element lesene fasade, smo se odločili za alpski -slovenski macesen. K odločitvi je nekoliko botrovalo tudi zagotovilo, da bodo grče ostale na svojih mestih...
Skratka, dela potekajo v predvidenem ritmu. V zapisih pa se bomo v prihodnje poskušali bolj posvetiti opisovanju dilem, alternativnih rešitvah in razlogih za končno sprejete odločitve.
23.9.2009
V naslednjem tednu se bo gradnja nekoliko upočasnila. Dokončala se bo toplotna izolacija (ekstrudirani polistiren) parapetnega zidu. Izolacija se bo polagala v dveh plasteh v debelini 2 x 12 cm. Izolacijo se bo zaščitilo in zasulo. 28.9.2009 se prične s postavljanjem lesenega skeleta.
28.9.2009
Končno nekaj lesenega!!!
09.10.2009
Stvari v zadnjih dveh tednih so se odvile resnično hitro. Tehnologija lesene skeletne gradnje je taka, da se hiša v svojem končnem obsegu lahko pojavi dobesedno »čez noč«. Kar je lepo razvidno tudi iz posnetkov. Z indijanskim poletjem (slovensko = babjim letom), pa vse poteka samo še hitreje. Želimo si, da bi tako vreme zdržalo vsaj do vpihovanja izolacije = lesnih vlaken, med konstrukcijo.
Masivni leseni tramovi, ki tvorijo konstrukcijo, se na gradbišču zmozničijo in zvijačijo v stenske elemente, ki se jih ročno in s pomočjo hidravličnega dvigala namešča na ležišča. Stropnike se namesti vsakega posebej. Kregarjevi tesarji pod budnim očesom Martina, nemalokrat pa tudi očeta Jožeta, z očitno izurjenostjo in brez veliko besed, sestavljajo ogrodje hiše, kot lego kocke. Na tako pripravljeno talno in stensko konstrukcijo z notranje strani naplatijo OSB plošče. To so pravzaprav vodoodbojne iverke na pero in utor, kar omogoča boljše stikovanje. Tvorijo zrakotesno plast objekta, zato je pomembno, da so nameščene natančno. Ko je hiša oblečena z njimi, je v osnovnem pomenu besede že lahko bivališče. Ta del tehnološkega procesa (z nameščenimi zunanjimi ploščami) nekateri proizvajalci opravijo v tovarniški hali in že pripravljene elemente pripeljejo z večjim dostavnim vozilom. Če je delo na terenu opravljeno natančno, v kar ne dvomimo, v izvedbi na mestu ne vidimo razloga za skrb. Prednost je nedvomno enostavnejša logistika, kar je v primeru nerodnega dostopa pomembno (saj se še tako prerado kje »zatakne«). Ko je objekt postavljen, z grezilom preverijo vse vertikalne elemente in ga dokončno privijačijo na podnožno konstrukcijo.
V »plajbo« smo, skladno s tradicijo, zabili tudi smrečico na ostrešje in razlog za »likof« je bil spet tu. Zaradi hitrosti izvedbe, bo sleme krasila kratek čas.
Osnovna konstrukcijska elementa hiše sta masivni skelet, ki predstavlja nosilno ogrodje objekta in OSB plošče, ki prevzemajo strižne sile. Tudi z vidika potrebne količine masivnega lesa se nam zdi gradnja racionalna, saj bi takšna količina (porabljenega je cca 30 m3 masivnega lesa) komaj zadoščala za izvedbo precej manjšega objekta po domači metodi tesarjenja (brez načrtovanja, statike,…).
Ostali elementi v sestavi stene pa so stvar širše ponudbe na trgu. Odločitev o izbiri je posledica fizikalnega in komercialnega tehtanja razlogov za in proti. Pomembno je, da je končna odločitev taka, da stena funkcionira kot mora. Kot ključni del stroja za bivanje, če se izrazimo kot Marko.
V razgovorih s tesarjem Martinom izpostavim vprašanje dobave polizdelkov = vzdolžno lepljenih in nadzorovano sušenih tramov. Nenavadno se mi zdi, da mora les v taki obliki uvažati iz sosednje Avstrije, preko dobavitelja iz Italije. Pojasni mi, da ima tako Avstrija kot Italija na nek način urejeno subvencioniranje, za uvoz surovega (okroglega) lesa, kar pomeni da v Sloveniji izdelan lepljen nosilec iz domačega lesa, težko konkurira na trgu tistemu, ki je izdelan ravno tako iz slovenskega lesa, vendar na drugi strani meje. Verjetno k ugodnejši ceni tujih dobaviteljev pripomorejo tudi precej večje proizvodnje zmogljivosti tovrstnih obratov v Avstriji in Italiji. Ne glede na to, kje je resnica: šele z večjim povpraševanjem po tovrstnih proizvodih, bodo izpolnjeni pogoji za razvoj lesnopredelovalne infrastrukture na višji nivo, tudi pri nas.
Do takrat pa bomo očitno večino tega, kar presega nivo okroglega lesa, kupovali tam, kjer tradicionalne uporabe lesa v stavbarstvu niso potisnili v pozabo, ampak neprestano razvijali in prilagajali potrebam trga.
Med tem modrovanjem je hiša pod streho! Prekrita je s ploščami iz lesnih vlaken, proizvajalca Steico, ki predstavljajo sekundarno kritino, na katero so nameščene letve. Čakamo krovca z opečno kritino, medtem, pa dela po obodu potekajo nemoteno naprej. Če sem prav razumel Markota, prihaja tudi skrajni čas za izbiro barve keramike….
21.10.2009
Zadnjih deset dni se zdi, da dela napredujejo počasneje. A videz vara. Izvajajo se opravila, ki jih kamera z makro pogledom ne zazna tako učinkovito, to pa ne pomeni, da gradbišče miruje. Na osnovni masivni skelet se nameščajo letve, ki nosijo zunanji izolacijski plašč, ki ga sestavljajo plošče Steico protect (kontaktna fasada) in Steico special (prezračevana fasad). V notranjosti se zaključuje nameščanje OSB plošč in lepljenje trakov in posebnih folij po vseh spojih obodne stene, s katerimi se dosega zrakotesnost. V manjše žepe, do katerih z vpihovanjem izolacije ne bo možno posegati, se namešča izolacija drugačne sestave in trdote, se razume, osnova je še vedno lesna masa. Delo zahteva natančen in premišljen pristop, kar se nujno pozna tudi na času. Pri teh stvareh je naglica odveč. Ne vemo, ali bo preizkus zrakotesnosti izveden pravočasno. Pregled je smiselno izvesti, ko je nameščena osnovna plast, ki mora zagotavljati zrakotesnost. Vsaka nadaljnja vgrajena plast računsko pripomore k boljšemu izidu, kar je lahko zavajajoče, saj se morebitne napake začasno skrijejo, v kasnejši fazi izvedbe pa je za njihovo odpravo, lahko že prepozno.
Hkrati se nameščajo okna (zrakotesno seveda). Mizarstvo Košak je družinsko podjetje, ki izdeluje okna iz masivnega lesa. Macesnov les, ki ga uporabljajo, je ruski, saj je za potrebe stavbnega pohištva grčavost vse prej kot dekorativni element. Zanje smo se odločili, ker oken ne izdelujejo v standardnih dimenzijah, ampak zgolj po naročilu in posebej izdelanih shemah. To pomeni, da so vajeni zapletov, ki jih povzročajo posebne zahteve naročnikov. Vgradili so že vse zasteklitve, razen največje. Pred vgradnjo le te, je potrebno izvesti še nekaj ključavničarskih del. Pripraviti in namestiti je potrebno kovinski okvir, v katerega se vgradi velike steklene površine. Košakovi z izdelavo oken čakajo, dokler ključavničar ne konča svojega dela. Verjetno bo tu prišlo do krajše zamude. Posledično tudi z meritvijo zrakotesnosti. Po svoje je velika odprtina v pritličju, v grobi fazi gradnje, dobrodošla, saj omogoča enostaven vnos gradbenega materiala v objekt, pri čemer se na stavbnem pohištvu ne dela nobena škoda. Ko bo zastekljena tudi ta odprtina, bo komunikacija možna samo na enem mestu - skozi odprtino za glavni vhod, kar bo manj enostavno. Vsaka stvar (tudi kakšna zamuda) je za nekaj dobra.
Na žagi Tise d.o.o. mojster Jernej Cimperman pripravlja fasadni les, o katerem smo že govorili. Macesnovi plohi s kmetije Muri na Jezerskem, se po naravni poti niso dovolj presušili, zato bo potrebna tedenska prisilna terapija dodatnega izsuševanja. Potem bodo deske obdelane v končno obliko, kakršno smo si zamislili. Na gradbišče smo že dostavili macesnovo podkonstrukcijo zaključne lesene fasade in jo tudi prebarvali. Dvakrat. Podkonstrukcijo sestavljajo letve iz skrajnih delov macesnovih plohov, kjer je deloma še prisotna beljava. Drugi del letev je iz plohove sredice. Nekateri viri navajajo, da je macesnova beljava za razliko od ostalih vrst lesa, enakovredna črnjavi, drugi pa, da je ta izjava za v Ciciban. Ne glede na to kaj drži, barvni premaz ima v tem primeru, bolj kot zaščitno, dekorativno funkcijo, saj so letve skozi reže fasadnih desk vidne, če ostanejo svetle, atmosferskim vplivom pa ne bodo izpostavljene. Zato je premaz temne barve. Sosed Matjaž je bil z razlago zadovoljen in stava ostaja aktualna. Je pa pri procesu od pol surovine do kvalitetnega lesenega izdelka, odpad zelo velik. Kljub precejšnji računski rezervi, se v praksi kaže, da bo materiala za leseni del fasade komaj kaj ostalo. Pravzaprav upamo, da ga bo dovolj.
Krovci nameščajo žlebove, izvajajo ostala kleparska dela in prekrivajo streho z opečno kritino. Kleparskih del je malo, saj je streha pravilnih oblik in niti dimnika nima. Kljub temu se zdi, da je zaradi velikega naklona strehe, izvedba zahtevna. Delavci podjetja Monter Kocjan pravijo, da so vajeni tudi zahtevnejših pogojev. So pač v poslu kjer so vodoravne stvari redkost in je vse na čemer stojijo in kar vgrajujeo- lepo postrani. Še nekaj je za to obrt pomembno. Da si odziven. Elektro ali vodovodnega instalaterja se počaka dan ali dva, čakati krovce z odprto ali razkrito streho, pa ni prijetno. Pri nas so na gradbišče prišli na dogovorjeni dan in v predvidenem roku (pred dežjem) končujejo z delom. Kar je OK, saj bomo takoj videli, če streha »drži« vodo.
09.11.2009
Eno težavnejših in zamudnejših del (po Markotu) je opravljeno. Keramika je izbrana in naročena. Vreme se je v zadnjem času nekoliko ovlažilo. Vendar resnici na ljubo, čezenj se na sploh ne smemo pritoževati. Dolgo nam je dobro služilo. Pravzaprav nam še vedno, trenutno kot indikator neugodnih vremenskih razmer in posledično odziva fasadnih materialov.
Na zunanji strani fasade so nameščene plošče iz lesnih vlaken dveh tipov. Pritlični del je predviden z izvedbo kontaktne fasade, nadstropni del pa za izvedbo prezračevane fasade. Na spodnjem delu je nanos fasadnega lepila z armaturno mrežico že izveden. Zamišljeno je bilo, da se na nadstropni del neposredno pritrdi vzdolžne letve, ki tvorijo zračne kanale, nanje pa se namesti (v predhodnih tekstih večkrat opisana) macesnova fasada. Po nekajkratnem omočenju tega dela, pa se je začelo na fasadno lepilo pritličnega pasu odcejati nekaj rdeče rjavega. Malo smo se zamislili. Malo smo se razjezili. Trgovcu, ki te proizvode prodaja, je bil pred nakupom korektno predstavljen izvedbeni predlog fasade, izvajalec ga je na problem možnega občasnega močenja in posledično odcejanja, posebej opozoril na možnost izpiranja. Kljub temu je bilo zagotovljeno, da dodatna zaščitna folija ni potrebna. No, zdaj jo bomo namestili, ker ne želimo, da se pojav ponovi, ko bo na kontaktni fasadi zaključni sloj.
Trgovci, zastopniki, komercialisti in vsi ki se ukvarjajo s trženjem gradbenih materialov, velikokrat nimajo proizvodnih in izvedbenih izkušenj. Skozi proizvode vse prevečkrat vidijo samo tržno blago, ki omogoča dokaj lahek zaslužek, pozabljajo pa na odgovornost, ki bi jo v normalnih tržnih razmerah morali nositi. Vendarle je razlika, ali prodajaš sezonsko sadje, vložke za čevlje, ali pa gradbeni del kompleksnega sistema, ki se mu reče hiša. Prebrati deklaracijo pred kupcem je v tem primeru premalo.
Še sreča, da so v konstantni formi Asmir, Jusuf in Zudija, z občasno asistenco ostalih sodelavcev (Cvetko in Naum). Saj se tudi pri njihovem delu kakšna stvar zaplete, spremeni, zamenja, nadomesti, a so vse pripravljeni izvesti z dobro voljo in pozitivnim odnosom do dela, ki ga opravljajo. To pa je prvi pogoj za kakršenkoli dolgoročen uspeh.
Računamo, da bodo do konca tedna okna zatesnjena in pripravljeni kovinski okvirji za namestitev tudi največje steklene površine v dnevnem prostoru. Malo nas skrbi dostava cca 600 kg težkih steklenih elementov, a ker vemo, da Košakovi tega ne delajo prvič, verjamemo, da bo delo potekalo brez zapletov. Če se za srečo že mora kaj razbiti, naj se kaj drugega, manjšega, cenejšega….
Pri največjih steklenih površinah je delikatno to, da se v grobi fazi gradnje že nameščajo finalni (vidni) elementi bodočega dnevnega prostora. Gospod Tomažič in njegov sin, ki izvajata vsa ključavničarska dela na objektu, sta namestila kovinske profile, v katere se bo namestilo velike steklene površine. Zdaj razmišljamo, da bo te elemente, ki predstavljajo del vidnih okenskih okvirov, za preostali čas grobe gradnje potrebno zaščititi. Pričakujemo ponudbe elektro instalaterja in mojstra suho montažnih elementov (knaufarja). Računamo na obrtniško milost.
23.11.2009
Velike steklene površine so nameščene. Zapletov, ki smo se jih bali, ni bilo. Nas je pa presenetilo nekje drugje. Kamion s hidravlično roko, ki je nujna za nameščanje takega tovora, je šele v tretjem poizkusu premagal navidez nedolžno vzpetino do južne strani objekta. Jesenski čas, z nekoliko več dežja, je dostop, ki je bil avgusta trden kot letališka pista, spremenil v spolzko drsalnico. Po posredovanju interventne skupine (zadoščala je samokolnica »rizla«) je bil klanec premagan in velika zasteklitev nameščena. Brez razbitin. S tem je hiša dobila najbolj prepoznaven del fasade in (med brati) tudi najdražjega.... Z opravljanjem svoje večstranske funkcije, se bodo velike steklene površine same poplačale. Da je šlo pri vsem skupaj za zahteven manever, je pričal tudi zadovoljen izraz na obrazu g. Košaka in njegovih sodelavcev, po opravljenem delu. Na koncu koncev je vse skupaj videti banalno: večja steklena površina, se namesti v vnaprej pripravljen in v konstrukcijo objekta pritrjen kovinski oziroma lesen okvir. A če se gibljemo na področju Murphyjeve zakonodaje, in verjemite da se, je manever vreden vsaj zadovoljstva vpletenih.
Zdaj je ostala edina neobdelana odprtina v objekt – glavni vhod. Dogovorili smo se, da se vhodna vrata, skozi katera bo do konca gradnje potekal ves preostali transport, vgradi kar se da pozno. Z vseh ostalih delov fasadnega stavbnega pohištva pa bi pobrali kljuke. To pa zato, da se skozi odprtine ne prenaša tovora in nehote uničuje elementov, ki so del končnega izgleda objekta.
Kot je razvidno iz fotografi,j, so na fasadni pas namestili zaščitno folijo, vzdolžne letve in začeli z vgradnjo zaključnega sloja lesenega dela fasade. Dela potekajo počasi, saj je predviden način izvedbe v načrtih zahteven. Verjamemo da bo trud trajno opazen. Razmišljamo tudi o zaključnem odtenku pritličnega dela fasade.
V notranjosti objekta se izvaja ključni del za zagotavljanje ustrezne energijske bilance. Zadnje korekcije zrakotesnih spojev, izdelava suhomontažne podkonstrukcije ostrešja in vpihovanje lesnega prahu v prazne prostore skeletne konstrukcije in ostrešja. Naprava za slednje opravilo deluje po na videz enostavnem principu. V poseben zalogovnik se vsipa lesni prah, ki je dobavljen v 15 kg težkih baliranih zavojih. Ta, velikemu sodu podobna naprava, deluje kot velik mešalnik, ki zbito lesno maso najprej razdrobi, potem pa jo po gibljivi cevi, s pomočjo stroja, ki dovaja zrak, transportira do zračnih prekatov v ovojni konstrukciji objekta. Lesna masa se pod vplivom vpihanega zraka spremeni v droben prah, ki zapolni vse proste odprtine. Namešča se v več prekatov sočasno, zato, da se zagotovi enakomerno polnitev in predvsem prepreči ustvarjanje praznih zračnih komor. Vse skupaj je preko posebnega tipala krmiljeno tako, da ob dosežem pritisku operaterja opozori, da polnjenje zaustavi in polnilno cev prestavi. Ustrezno zapolnitev delikatnih predelov se posebej preveri tako, da se v za ta namen izvrtane odprtine vstavi merilce in preveri primerno zbitost lesnih vlaken. Za ta objekt je predvidena zbitost, ki zagotavlja porabo cca 38 kg/m3. To pomeni, da bosta Srečko in Joži, ki prizadevno upravljata s tem strojem, vpihovala material tako dolgo, da zagotovita vgraditev predpisane količine. Delo poteka počasneje kot smo si vsi skupaj predstavljali verjetno tudi zato, ker je konstrukcija objekta zasnovana iz vertikalne primarne in horizontalne sekundarne konstrukcije, tako, da ustvarja nekoliko zapletenejši prazen prostor, ki zahteva postopnejše polnjenje z več koraki. To pa vzame več časa. Kakorkoli že, dela so pri kraju, mi smo zadovoljni in verjamemo, da so tudi izvajalci pridobili nekaj izkušenj, ki jim bodo pri nadaljnjem delu koristila.
Ilija s sodelavci, ki izdeluje suho montažne dele konstrukcije, je opravil tisti del, ki je potreben za zagotovitev zrakotesnosti ostrešja in posledično ustvarjanje komor za vpihovanje lesne mase v ostrešni del konstrukcije in tiste predelne stene, ki jih kot oporo inštalaciji potrebuje elektro inštalater in strojnik. Z njihovim delom je vse OK, samo bolj redko se vidimo, ker se naši obiski gradbišča skoraj ne prepletajo.
Kot je razbrati smo v notranjosti objekta že globoko zabredli v fazo inštalacijskih del. To so tista opravila in z njimi povezani mojstri, o katerih govori največ »bajk in mitov« s področja gradbeništva. Računamo, da bomo kakšnega razbili. Mit namreč.
18.12.2009
Leseni del fasade dobiva »začasno« končno podobo, klasični omet v pritličnem delu, pa bo na zaključni barvni odtenek čakal na »boljše« čase, ko bodo temperature za ta opravila primerna. »Začasno« končna smo napisali zato, ker se bo proces staranja lesa nadaljeval do podobe, ko bo les odet s svilnato sivo patino. To bo trajalo še nekaj let.
Nameščena so vhodna vrata, za kar ste s pogledom skozi oko kamere žal prikrajšani. Seveda so – lesena.
Očesu kamere je prikrito tudi živahno družabno življenje v notranjosti objekta.
Od danes naprej si lahko kljuko podajajo inštalaterji elektro energetskega omrežja, vodovodnega omrežja, prezračevalnih sistemov in izvajalec suhomontažnih del Ilija, ki je s svojo ekipo pripravil del podkonstrukcije v mansardi in predelnih sten, v katerih potekajo instalacije. Pred kratkim je nesrečno padel z lestve in si huje poškodoval roko. Sreča v nesreči je to, da se je usodni zdrs zgodil – v Domžalah in predvsem, da po operaciji uspešno okreva.
Ne glede na to, smo se že prej odločili, da bo vsa ostala zaključna suho montažna dela izvajal Rado Mohor, ki nam je pomagal pri urejanju našega trenutnega bivališča in smo s storitvijo po desetih letih zadovoljni.
Edina delovna poškodba na gradbišču zaenkrat (trkamo po lesu…) je pljučnica, ki jo je ta teden staknil Toni Barbič. On je naš (Markotov) elektroinstalater, ki ga je očitno zdelal (večmojstrski) prepih.
Vgradnja inštalacij v objektu je nekaj podobnega kot vaja orkestra, kjer vsak mojster zastopa svojo sekcijo glasbil. Ker gre za enkratno izvedbo, izraz vaja niti ni najboljši, pravzaprav je to kar takoj premierni nastop. Če želimo, da se ne sprevrže v fijasko, je potreben, poleg izvežbanih glasbenikov (v našem primeru mojstrov), tudi izurjen dirigent (v našem primeru glavni izvajalec del Marko Žerjal).
Če s prispodobo nadaljujemo, lahko rečemo, da s(m)o imeli nekaj težav z uverturo. Pogoj za začetek posameznih instalacijskih del, je seveda del opravljenega dela nekoga drugega. Tako je za vgradnjo suhomontažnih elementov potreben predhodni razvod elektroinštalacij, za kar je potreben vgrajen inštalacijski sloj, ki je del stenske konstrukcije, le tega se lahko do konca namesti, ko so vse stene zaprte z OSB ploščami, to pa se lahko izvede ko so v njih razvodi instalacij itd…. Zdi se kot hoja po stopnicah brez konca.
Dodatno zadrego predstavljajo tehnološke spremembe instalacijskih elementov, ki potek aktivnosti stalno spreminjajo in menjajo vrstni red vgradnje. Sanitarni elementi so se nekoč nameščali potem, ko so bila zaključena dela s keramiko, danes pa se vgrajujejo že v osnovno konstrukcijo objekta. Isto velja za vodovodne armature, luči, sesalne sisteme in še polno je takih drobnarij, na katere moraš misliti prej, kot bi si mislil, da je potrebno. Ker se objekti gradijo iz vedno bolj kompleksnih delov, so stvari vedno bolj prepleteno povezane. Paradoks je, da je potreben za enostaven izgled izdelka, zahteven proces izgradnje. Razumljiva je želja vsakega od mojstrov, da svoje delo opravi v strnjenem časovnem obdobju, s kar se da malo izgubljanja časa za pripravo, transporte itd.... Velikokrat brez tega ne gre. Dodatno zadrego lahko predstavlja dejstvo, da posamezne mojstre kot investitor najemaš sam, kar pomeni da je vsak zadolžen samo za svoj del (mojster misli da je angažiran za solo nastop), kar je za dirigenta (Markota v našem primeru) dodatna zadrega.
Seveda se na koncu vse srečno konča (še posebej odkar so Nemci izumili »torno«, kot bi dejal pokojni kolega gradbenik), vendar podirati izvedeno, pomeni izgubljati čas in denar.
Zato je vloga dirigenta v tej fazi še posebej pomembna. Ko muziciranje steče v polni tek, je precej lažje.
Če bi naš film spremljal aktivnosti v notranjosti objekta, bi se strinjali, da na začetku piše: TEGA NE POČNITE SAMI!
Z drugimi besedami, zaupajte dirigentsko mesto takemu, ki je sposoben voditi orkester do uspešnega konca. In še enkrat: premišljeno izdelana in usklajena projektna dokumentacija s kvalitetnimi popisi je zagotovo tisti vzvod (partitura), s katerim olajšate delo dirigentu.
Sebi pa zaupajte vlogo zahtevne publike na koncertu.
20.01.2010
Nov mesec dni je za nami. Kamera, ki je spremljala živahno dogajanje gradbišča v minulih mesecih je opravila svoje delo. Da bi jo na mestu ohranili zgolj za beleženje vremenskih pojavov, se nam ni zdelo smiselno, zato smo jo odstranili. Samo upamo, da se zunaj hiše zdaj ne bodo začele dogajati retro – aktivnosti, kot je demontaža žlebov in podobno. Še enkrat hvala podjetju Kimteh d.o.o. in gospodu Božičkotu za vso podporo. Za nadaljevanje pa prošnja gospodu administratorju, za kakšno zanimivo fotografijo.
V notranjosti objekta pa je bilo ves ta čas »koncertiranje« v polnem teku. Zaključek prvega dela koncerta, če ohranimo prispodobo, je predstavljalo strojno zalivanje cementnih estrihov, ki je bilo zaključeno minuli petek. S tem dejanjem, vse instalacijsko drobovje, ki poteka v tleh v različnih nivojih, smereh, prekrije trdna, gladka ravnina. Kakšno olajšanje nastopi, ko ti begajoči pogled na preplet desetine metrov elektro kablov in žic, vodovodnih cevi, sesalnih vodov, kanalizacijskih odvodov, sistemov talnega ogrevanja, z vmesnimi praznimi polji (če jih očem uspe zaslediti) talne toplotne izolacije in sistemskih instalacijskih plošč, umiri monolitna sivina. Ko ti mesec dni trajajoči, občutek hoje po dračju, kjer misliš, da lahko vsak korak usodno poškoduje del nezaščitene napeljave, zamenjajo - prava tla. Ni kaj, občutek vreden svojega denarja.
Eno glavnih vlog pri tem izgradnji tega drobovja hiše, so imeli fantje podjetja KNUT d.o.o., ki so prevzeli dobavo in vgradnjo vseh strojnih instalacij. Gre za družinsko podjetje, ki se že drugo generacijo ukvarja s sistemi povezanimi z alternativnimi viri ogrevanja. Strokovnost gospoda Škantlja na uvodnih razgovorih, hitro odpravi dvome o pravilnosti odločitve. Vzame si čas in potrpežljivo odgovarja na vsa mogoča vprašanja – verjetno n-tič, kar je za področje, ki je za večino investitorjev res španska vas, zelo pomembno. Izvedbene izkušnje drugače mladega kolektiva, ki ga vodi Bojan, pa to samo še potrdijo. Čeprav delo še ni končano, je občutek dober. Edina reč ki nas bega je, ali bo toplotna črpalka tipa Nibe Split, glede na dosledno izgradnjo objekta z vidika toplotne izolativnosti, zrakotesnosti in vseh drugih detajlov, sploh potrebna. V šali se tolažimo, da bomo z njo pač ogrevali vodo za bazen…
Tudi pri znancih, ki sodijo v del tehnične sfere, praviloma naletimo na odobravanje, glede izbire vira ogrevanja, za katerega izgleda, da bo zaradi vse večje uveljavljenosti kmalu izgubil pridevnik alternativni. In če še hrupna ne bo, kar nam zatrjujejo, bodo veseli tudi sosedje, še posebej bernska planšarka Bali, ki si bo s toplotno črpalko delila čezmejno bližino. Od strojnih instalacij bo potrebno napeljati še prezračevalne sisteme, dokončati suhomontažni del sten in stropov ter del elektro inštalacij, a vse to bo zdaj, ko lestev lahko stoji na trdnih in ravnih tleh, precej lažje.
Najprej pa je potrebno počakati, da mrzel in suh zimski zrak tlake izsuši. Stare pratike pravijo, da je potreben teden dni za vsak centimeter (višine seveda). Pri nas jih je 6 (cm seveda). Pa si izračunajte sami. Vsaj glavnina vlage pa mora izpareti, preden bo Rado lahko nadaljeval z nameščanjem mavčnih plošč.
Po štirih mesecih intenzivne gradnje, vsem skupaj s hišo vred, pripada nekaj dni zimskega spanja…
23.02.2010
Po nekaj dneh oddiha se dela v objektu spet nadaljujejo. Nameščajo se prezračevalne instalacijske cevi, z zajemi in odvodi zraka. Ta del strojnih instalacij je v hiši, ki je zasnovana kot naša, enostavno nepogrešljiv. Glede vgradnje tega dela smo imeli kar nekaj pomislekov, saj gre za instalacijo, ki se jo v individualnih stanovanjskih hišah do sedaj ni vgrajevalo kot del ustaljene prakse. Prezračevanje v hiše prihaja z roko v roki z nizko energetskimi in zrakotesnimi konstrukcijskimi zahtevami. Ali bo delovanje povzročalo neprijetne šume, premočno gibanje zraka, se bo v prezračevalnih ceveh nabiral kondenz, ki bo ustvarjal pogoje za razvoj nepredvidljivih oblik življenja, so bili pomisleki in strahovi, ki so nas spremljali na uvodnih razmišljanjih. Prezračevalne instalacije so očitno izvor prastrahu, verjetno od Osmega potnika naprej, vendar smo ga s pomočjo projektanta Tomaža Kalana in gospoda Škantlja, uspešno prešli. Vse cevi vodijo na podstrešje, kjer je predviden tehnični prostor z nameščenim prezračevalnim agregatom, rekuperatorjem, dovodom svežega in odvodom iztrošenega zraka. Nekakšna hišna pljuča, ki skrbijo, da se vse slabo in nezdravo odvede čim dlje od hiše, sveže pa v hišo pride. Tam bo nekakšno vozlišče strojnih instalacij, saj iz stene štrlijo tudi cevi za morebitno namestitev sončnih kolektorjev, ki pa jih zaenkrat ne bo.
Zadnje zaplate neobdelanega spuščenega stropa kažejo preplet zaščitnih cevi, ki jih prepoznate po sivi barvi. Oranžne zaščitne cevi so primerne samo za vgradnjo v beton in podometno konstrukcijo. Preveritev pravilne vgradnje v naši hiši je enostavna. Vse cevi, ki jih vidiš (si jih videl) s pogledom uprtim v tla, morajo biti oranžne, pogled v ostale smeri pa ti mora prikazati samo samogasne zaščitne cevi sive barve. Pred vgradnjo se prepričajte, da vaš elektro instalater ne boleha za barvno slepoto! Potek teh še nezakritih cevi v prostorih spuščenega stropa, kaže na to, da veliko od njih poteka v eno smer, to je v vozlišče vseh šibkotočnih instalacij, ki bo v prostoru, ki mu rečemo računalnica. Če so na podstrehi pljuča, je tu predvidena glava z možgani. Prijateljski nasvet kolega Andreja, ki je po izobrazbi gradbenik, po duši pa tudi strojni in elektro strokovnjak, je bil, naj do vseh potencialnih porabnikov električne energije, kot so elementi strojne in bele tehnike ter seveda ostale hišne elektronike, napeljem UTP kabelske povezave.
Pravi, da že obstajajo generacije hišne gospodinjske opreme, ki s pomočjo UTP povezav omogočajo krmiljenje na daljavo. Težko si predstavljam, da bomo kuhinjsko pečico prižigali s pomočjo mobilnega telefona, verjetnost, da se na stroj, ki ne dela, na daljavo priklopi serviser, z namenom, da postavi diagnozo in morda brez obiska tudi odpravi napako, pa se nam zdi realna.
Pred odločitvijo za vgradnjo električnih instalacij smo se pozanimali tudi o tako imenovani pametni instalaciji. Gre za poseben sistem vtičnic in stikal, ki jih namestiš po hiši kot klasično napeljavo, potem pa lahko poljubno menjaš funkcije in povezave. V praksi to izgleda tako, da lahko na enem stikalu nastaviš več različnih ambientalnih osvetlitev, da lahko na posameznem stikalu menjaš režim, ki ti danes omogoča prižiganje enih porabnikov, jutri pa drugih. Po seznanitvi s tehnologijo smo si ustvarili vtis, da gre lahko za uporabno stvar, ki ti omogoča racionalizacijo porabe električne energije pri svetilih skozi različna obdobja uporabe hiše. Vendar za majhen sistem, ki ga predstavlja naš objekt, vgradnja tovrstne instalacije, z upoštevanjem nekoliko višje cene, nima toliko primerjalnih prednosti, da bi se zanjo odločili.
Vztrajno tudi opisano stropno konstrukcijsko in instalacijsko drobovje, prekrivajo ravne, gladke in svetle površine. Tako kot pred časom pri tleh, se proces ponavlja nad glavo. Z nameščanjem stropnih mavčnih plošč, nanašanjem mavca na linijske stike, se vzpostavlja končna podoba prostorov, ki zanimivo postajajo vse večji.
Seveda se tudi pri danes opisanih opravilih dogajajo zapleti in težave. Električar Toni čaka na tretji niz premikanja doz. Rado, ki vgrajuje suhomontažne elemente, potrpežljivo ponovno namešča, odtrgane kovinske profile in izrezane plošče in tudi Knutovi strojniki imajo verjetno svoje težave, pa do nas niti ne pridejo.
V zadnjih vremenskih kolobocijah je nekaj staljenega snega odteklo namesto po žlebu, po severni fasadi. Problem je še v fazi postavljanja diagnoze, ali kot bi rekel Marko: »dajmo še malo premisliti, kaj bi to lahko bilo…..« Najkasneje maja težav s streho (vsaj začasno) najbrž res ne bo več.
V ponovoletnem času smo obiskali tudi Banko Celje, ki je prijazno ponudila ugoden kredit, za potrebe financiranja zaključka gradnje. Zdaj vemo, kje so naše meje in zmožnosti. Ko bo zmanjkalo sape, bomo nekaj časa dihali bolj na plitvo.
Aja, skoraj bi pozabili omeniti, da je s pomočjo Nejčevega transportnega kombija, vsa kopalniška oprema in keramika – ne samo izbrana in kupljena, ampak tudi uspešno dobavljena. Po Markotu, negotovosti glede doseganja začrtanega terminskega plana, torej ni več.
02.04.2010
In do danes je keramika tudi vgrajena. Mojster Jenko, ki jo je vgrajeval, je na videz še zelo mlad, vendar opravljeno delo dokazuje, da mu znanja in izkušenj ne manjka. Seveda ima tudi ustrezno orodje, ki je pri tem obrtnem delu še posebej pomembno. Keramika je izredno trda (vsaj naša), natančna izvedba detajlov pri stikih pa je za nekatere družinske člane zelo pomembna. Da bi preprečili stresne in travmatične poglede pri vsakdanjem premišljevanju na straniščni školjki, je bila potrebna žaga za keramiko z vodnim rezilom. Ta mojster jo je imel in – dobil je delo. Pregovor »bez alata nema zanata« je ne glede na čas in kraj izvora, očitno tudi danes zelo aktualen.
Glede zaključevanja elektro instalacijskih, strojnih in suho montažnih del smo že malo nestrpni. Zgleda da je na koncu tako kot na začetku teh del – vsi se naenkrat gnetejo na kupu, kar spet zahteva nekaj mikročasovne usklajenosti in potrpljenja.
Mojster, ki bo polagal parket, je prišel izmerit vlago v cementih estrihih. Ugotovil je, da so tlaki po naravni poti izsušeni do faze do katere so lahko, za optimalno vlažnost, ali bolje rečeno suhost, pa bo potrebno priviti talno gretje. Laično gledano je zanimivo to, da so estrihi v nadstropju ohranili več vlage, kot tisti v pritličju. Vendar je razlaga logična. Vodna para izpareva v večji meri navzgor, tako da jo pritlična plošča samo oddaja, nadstropna pa hkrati (na svojo spodnjo plat) tudi sprejema. Očitno se vse stvari, ki so v zraku ne posušijo vedno hitreje, kot tiste ki ležijo na tleh.
Včeraj sta nas z obiskom osrečila g. Grebenc iz podjetja Monter Kocjan in predstavnik podjetja Creaton, proizvajalca kritine, ki jo nosi naša streha. V času (Markotovega) premišljevanja o tem, kaj bi lahko bil razlog za kondenz na spodnji strani strešne opeke, se je vse skupaj že posušilo, vendar smo želeli, da si stvar ogledajo strokovnjaki in podajo svoje mnenje. Poslikali so izvedbene detajle in obljubili odgovor o ustreznosti njihove izvedbe. Skozi razgovor s prijaznima gospodoma, smo se strinjali, da je bilo kondenzirane vlage, glede na sledi, ki jih je pustila na ostrešju in steni, veliko. Ob predpostavki, da so detajli zajema in izpuha zraka ter celoten zračni sloj pod kritino, izvedeni pravilno, je edini krivec, ki nam še ostane – vlaga iz vgrajenih estrihov. Ta bi lahko po izparetju postopno prehajala skozi podstrešni izolacijski sloj iz lesnih vlaken, se v njem delno zadržala in z večjo silovitostjo izparela, ko so gradbeno fizikalni pogoji na strehi to omogočili. Zaradi te količine vlage, ki se jo meri v kubičnih metrih, je tako silovit pojav kondenzacije mogoče razložiti. Seveda če se proces prihodnje leto ne bo ponovil. V znak zaupanja tej teoriji bomo zaključni sloj fasade izvedli še v spomladanskem času.
Ta je primeren tudi za dela zunanje ureditve, ki bo zasnovana racionalno, saj je proračunska postavka zaradi obrtniških rebalansov precej tanka. Prvi cilj je razprostreti zemljo in posejati trato, da ne izgubimo učinkovitega kalitvenega cikla, ko nam z blagim dežjem k hitri rasti pomaga mati narava. Če bo le ta (rast namreč), odvisna samo od zalivalske vztrajnosti pišočih, bo zelenega na vrtu bolj malo. Za ostala opravili pa bomo s pastjo, ki se ji reče pivo in žar, poskušali k delovni vnemi zvabiti kakšnega prostovoljca.
28.10.2010
Ja pri vsaki stvari je tako, da se po času večjih aktivnosti »sname gater«. V tisto pivo in žar past smo se ujeli tudi domači in poletje je minilo tako hitro, da je za sestavo, recimo temu rednih mesečnih razmišljanj o gradnji, enostavno zmanjkalo časa. Je pa ta čas pridno rasla trava, s katero smo, upoštevaje laične standarde, kar zadovoljni.
Tudi stvari v hiši niso obstale. Niti slučajno. Celo poletje smo veselo sušili estrihe, ki nikakor niso hoteli izpustiti tiste vlage, za katero se je odločil Igor Šebenik iz podjetja Moderna hiša, da jo morajo. Stvar je napredovala tako počasi, da smo na pomoč poklicali tudi Janeza Močnika, ki je s namestitvijo kondenzacijskih posod proces nekoliko pospešil, a še vedno je trajalo precej dolgo, da so se na merilcih vlage prikazale tiste številke, s katerimi je bil polagalec parketa zadovoljen.
Pri analizi postopkov sušenja smo sami prišli do zaključka, da bi morali verjetno hišo v zimskem času, ko je relativna vlaga v zraku nizka, bolj odločno prepustiti zračenju. Zrakotesna izvedba objekta z RAL montažo stavbnega pohištva in vhodna vrata s pasivnim standardom, enostavno ne gredo vštric s prostim prezračevanjem objekta.
A tudi izsuševanje se je izteklo, čeprav moramo priznati, da smo se po več kot dvajsetih dneh praznjenja kondenzacijskih posod, na katerih se je svetil napis Izsuševanje Močnik (!?), na trenutke že resno izpraševali, kdo tukaj koga zaj….a.
Ko je parket prestal vse terapije brušenja, glajenja, oljenja, poliranja in se je obraz tistega dela družine, ki mu te stvari pomenijo nekoliko več, kot ostalim, razvedril, je bilo tudi ostalim jasno, da smo na konju. V vmesnem času smo s pomočjo Janeza Franka v les oblekli kovinske konzole stopnic in prebelili stene, za kar je poskrbel Ivan Pavlovčič, lokalni pleskarski mojster. Del družine se je nagibal k temu, da bi belo res ostalo belo, drugi del pa je za vsako ceno vztrajal pri tem, da je potrebno stenam dati možnost, da zasijejo še v kakšni drugi barvi in teksturi. Ker se pri hiši držimo načela, da o vseh pomembnih stvareh odloča gospodar, o tistih nekoliko manj pomembnih pa drugi, smo ta problem rešili tako, da smo ga klasificirali kot - tisti manj pomemben.
Sočasno z ostalimi zaključnimi deli smo namestili tudi luči, kar je podvig, ki ga pred selitvijo uspe opraviti le redkim v celoti. Resnici na ljubo, tudi pri nas iz stropa visi še nekaj »fasng«, a njihovo število ni omembe vredno. Da je branje drobnejšega tiska v hiši izvedljivo tudi v večernem času, si zasluge lastita Edi Zupan iz podjetja Strle Svetila, ki je pripravil primeren načrt osvetlitve in predlagal nekaj atraktivnih luči in Gregor Briški iz podjetja Dimco, ki je odgovoren za številno družino svetlobnih teles v objektu. V amortizacijski dobi hiše bomo lahko žarnice menjali kar na 105ih (?!) različnih mestih.
Zaradi nepredvidenega zamika so začele preglavice povzročati izdelane omare, postelje in drugo pohištvo, ki se je v tem času že pridno kopičilo v mizarski delavnici Mihe Arneža iz Domžal, tako da so z veseljem pričakali novico, da je teren za njihov del pripravljen in lahko začnejo z montažo. Oprema je bila hitro in brez kakršnih koli zapletov nameščena, za kar gre zasluga tako mizarskim mojstrom kot domači projektantki opreme. Novih kosov pohištva so se najbolj razveselili otroci, saj so preko kaskadno nameščenih omar, dobili dostop do skrivališča v mansardnem delu sob.
Tudi Robert Klun iz podjetja Klun Ambienti, kolega iz študijskih dni, je bil vesel, da se je »znebil« sedežne garniture, ki mu je od izdelave v mesecu maju, celo poletje zasedala delavnico.
Stvari so v avgustu res stekle hitro in tisti vikend pred začetkom šole, leto od začetka gradnje, smo se preselili.
Selite je proces, ki traja več kot en dan, tudi če poteka samo čez domače dvorišče, saj se je v prejšnjem domovanju v minulih dvanajstih letih nabralo toliko pritiklin, da jih (selektivno seveda), še danes (po dveh mesecih) prenašamo v nov dom. Kar se nam zdi pomenljivo, je to, da ko ob večerih na kavču izmenjujemo vtise in počutja, ugotavljamo, da v hiši ne bi spremenili ničesar. Da je vse tako, kot smo si zamislili kot smo si zamislili in načrtovali. In da smo z izvedenim v funkcionalnem in estetskem smislu zadovoljni. Od praženja čebule in peke pečenke, na primer, je več vonjav zaznati zunaj hiše, kot v njej,kar je očitno posledica učinkovitega prezračevalnega sistema. Odpiranje oken je potrebno samo takrat, ko gospodinja zaradi (zvoko9tesnosti objekta, ne sliši, da se na vrt naroča hladno pivo.
Nekatere stvari so še nedokončane, manjkajo notranja vrata, lesena oplata na terasi, nekaj kvadratnih metrov zunanje ureditve, zunanja razsvetljava, itd……., stvari, ki ti vsak dan znova namignejo, da si še potreben in koristen. V celoti s slovensko gradbeno tradicijo, pač ne moremo prekiniti. Pa tudi šok zaradi prehoda, po delovno intenzivnem letu, v popolno brezdelje, bi bil lahko prehud. Nekaj malega nervoze pri gospodarju povzroča le dejstvo, da so tudi te stvari v družini klasificirane – kot manj pomembne, kar pomeni, da bo preverjanje njihove izvedbe vsaj na tedenskem, če ne na dnevnem redu.
S tem sestavkom smo naša razmišljanja ob gradnji sklenili. Pridite kdaj na obisk.
