Trajnostni, uravnoteženi, zmerni ali vzdržni razvoj je poglavitna in vseobsegajoča usmeritev svetovne, evropske in nacionalne politike urejanja in gradnje prostora v prihodnosti. Trajnostna arhitektura je najbolj odločilna komponenta te politike, saj je trajnostno zasnovana stavba njen sistemski člen in gradnik. V tej vlogi je trajnostna arhitektura lahko le celostna in nikakor ne zgolj tehnološka vrednost, ki jo je mogoče dodati zasnovi poljubne stavbe ali naselja. Trajnostna arhitektura namreč izhaja iz vrednostnih izhodišč, ki usmerjajo celoten proces projektiranja, povezujejo vse sestavne dele stavbe, način gradnje, uporabe in razgradnje. Na ta način se s trajnostno arhitekturo v najbolj neposredni obliki in v obojestransko korist povezuje javni interes z zasebnim. Iz tega sledi, da trajnostna arhitektura ni niti graditeljski slog niti ena od smeri v sodobni arhitekturi, ampak postaja strateška predpostavka vsakršne gradnje in splošno veljavno vrednostno izhodišče sodobnega projektiranja. Iz tega sledi, da trajnostna arhitektura ni niti graditeljski slog niti ena od smeri v sodobni arhitekturi, ampak postaja strateška predpostavka vsakršne gradnje in splošno veljavno vrednostno izhodišče sodobnega projektiranja.
Celotno besedilo PDF
* O avtorju(ih)
anez Koželj, rojen 1945 v Ljubljani, je redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer poučuje urbanistično oblikovanje in arhitekturno projektiranje. Od 1974 do 1994 je bil glavni in odgovorni urednik mednarodne revije za teorijo arhitekture AB, arhitekturni bilten. V svojem raziskovalnem delu proučuje operativne metode v načrtovanju in upravljanju sodobnega mesta, v svojem strokovnem delu pa razvija arhitekturo, ki je prilagojena okolju. Svoje razprave je objavil v knjigah in jih predstavil na mednarodnih srečanjih. Za svoja dela je prejel več prvih nagrad na natečajih in dve strokovni nagradi za umetniške dosežke. Razstavljal je na mnogih predstavitvah slovenske sodobne arhitekture v Evropi in Ameriki. Njegova dela so bila večkrat predstavljena v domačih in tujih revijah za arhitekturo. Med zgrajenimi projekti so najbolj pomembna dela: poslovno stanovanjska hiša na Poljanski cesti v Ljubljani 1988, telovadna dvorana Poljane v Ljubljani 1991,stanovanjska hiša v stavbnem otoku Novi Tabor v Ljubljani 1991, skupina stanovanjskih hiš v stanovanjskem naselju »Schieszstaette« v Gradcu, Avstrija 1998, zabaviščno trgovski center Portoval in leseni most za pešce in kolesarje na Loki v Novem mestu (soavtor Jože Jaki) 2003 in viadukt Črni Kal na avtocesti Klanec-Srmin (soavtor zasnove in konstruktor M. Pipenbaher) 2004 in več družinskih hiš iz lesa v Gori pri Pečah, Starem trgu pri Višnji Gori in v Smrjenu pri Škofljici. Za svoja dela je prejel Plečnikovo nagrado 1988, priznanje G.B.Piranesi 1992, posebno nagrado revije DETAIL za najboljšo arhitekturo v vzhodni Evropi 2005 in nagrado Zlati svinčnik ZAPS za opus 2005.
